Žabji princ

Žabji princ

Grimm (?) Evropa 08:51 od 3 let » S princeskami Klasične

Nekega popoldneva se je mlada princeska igrala s svojo najljubšo igračo, majhno žogico. Metala jo je visoko, zelo visoko v zrak. Potem pa ji je po nerodnosti žogica padla v globok vodnjak. Princeska je neutolažljivo objokovala svojo izgubo, ko jo je nenadoma ogovoril žabec in od nje, v zameno da ji prinese nazaj njeno ljubo igračko, izprosil nenavadno obljubo.

Poslušajte pravljico in izvedeli boste kaj je žabcu obljubila princeska.Preberite pravljico

Tekst pravljice

 
ŽABJI PRINC
 
Bil je lep, pozno pomladni večer v deželi pravljic. V kraljestvu za sedmo goro se je na grajskem dvorišču kratkočasila prelepa mala princeska. Čas si je krajšala z najljubšo igračko - zlato žogico.
Sedela je ob grajskem ribniku in žogico metala visoko v zrak. Vsakič jo je vrgla višje in višje v zrak, nato pa jo je enkrat zalučala tako močno, da se ji je nesrečno odbila od roke in pristala v ribniku. Naša princeska je strmela v vodo in poskušala najti žogico, ker pa je bil ribnik preglobok, žogice kljub njenemu zlatemu siju ni bilo moč videti s površja. Žalostna je začela jokati, tedaj pa je iz ribnika kar naenkrat skočil žabec in princesko vprašal, čemu joče. Ta mu je nesramno zabrusila, naj se briga zase, saj ji grd, sluzast žabec tako ali tako ne more z ničimer pomagati. Ta pa ji je kljub temu prijazno odvrnil, da je slišal, da je v ribniku izgubila svojo najljubšo igračo in se ponudil, da se potopi in jo poišče ter prinese nazaj na površje. Princeska je nemudoma prenehala jokati in postala nadvse prijazna. Žabcu je v zameno za svojo žogico obljubila bisere, dragulje in vse, kar mu srce poželi. Žabec na drugi strani pa ni bil nič kaj navdušen nad omenjenimi darili. Namesto vseh dragocenosti, katere mu je ponujala mala princesa si je zaželel njene ljubezni. Princeski je rekel:
»Takoj ti prinesem žogico nazaj, a le, če mi prisežeš, da bom v zameno lahko živel pri tebi, jedel s tvojega zlatega krožnika, spal v tvoji postelji, in da me boš imela rada.« Princeska je dala žabcu svojo besedo in obljubila, da mu bo izpolnila vse, kar si je želel. Po tihem pa si je mislila, da Žabec tako ali tako ne more iz vode in zato ne bo mogel priti k njej domov. Tako ji pravzaprav ne bo treba zares izpolniti danih obljub. Rečeno storjeno, žabec prinese žogico iz dna ribnika in jo poda princeski. Princeska pa takoj, brez vsake zahvale, s svojo najljubšo igračo v rokah, meni nič, tebi nič, odhiti proti gradu. Žabec je sicer klical za njo naj, vendar izpolni svoje obljube in ga odnese s seboj na grad, a zaman.
Naslednji dan pa se je, v grajski jedilnici, tik pred večerjo, ravno, ko so se za mizo posedli naša mala lažnivka, njeni dve sestri ter starša - kralj in kraljica, kar naenkrat zaslišalo zvok regljanja in čudnega skakanja, ki je postajal vse glasnejši.
Nato je potrkalo po vratih in zaslišal se je glas Žabca, ki je začel klicati princesko naj mu, vendar odpre vrata in izpolni obljubo, katero mu je dala dan poprej. Princeska sprva ni hotela odpreti vrat, a ko je njen oče, kralj, slišal, kaj se je zgodilo prejšnji dan ob ribniku je strogo pogledal princeso in z odločnim glasom dejal:
»Princesa moja ljuba, obljuba dela dolg. Zapomni si, beseda je sveta in, kdor ne izpolni tistega kar je obljubil, je lažnivec in prevarant in ne bom dovolil, da bi moja lastna hči postala, kaj tako ne častnega. Zato le pojdi in mu odpri vrata.«
Princeska je nejevoljno vstala od mize in žabcu odprla vrata. Ta pa je nemudoma odskakljal do princeskinega krožnika in z njega začel jesti, kar je malo razvajenko še bolj razjezilo, a ni ji preostalo drugega, kot da sede nazaj za mizo in svojo večerjo deli z žabcem.
Ko se je ta najedel, jo je, prosil, naj ga vzame s seboj v svojo posteljo in položi na vzglavnik. Deklici se je žabec gabil, a globoko v sebi je vedela, da je oseba, ki prelomi obljubo še grša, kot je bil naš žabon. Tako se je nekako prisilila, da je legla poleg njega.
Začela sta se pogovarjati in žabec ji je zaupal, da se je vanjo zaljubil takoj, ko jo je prvič zagledal, in da si od tedaj naprej ni želel ničesar drugega, kot le njene ljubezni. Bolj, ko sta se pogovarjala, bolj se je princeskino srce talilo in bolj, ko je spoznavala tega nesrečnega žabca, bolj ji je prirasel k srcu. Ugotovila je, da je pravzaprav zelo prijeten, da zna dobro poslušati in še bolje deliti nasvete in da se zna prav neverjetno dobro pošaliti.
Tik preden sta zaspala pa si je žabec zaželel poljuba za lahko noč. Vendar pa je princeski rekel, da naj ga poljubi le, če ji to veli njeno srce. Princeski se je žabec na pogled še vedno precej upiral, a po drugi strani ji je bilo vse drugo na njem vedno bolj všeč. Tako je premagala svoj odpor, in žabcu podarila mehak poljub za lahko noč. A v trenutku, ko so se princeskine ustnice dotaknile žabonovih, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Žabec se je kar naenkrat iz grde krote spremenil v prečudovitega princa. Princeska ni in ni mogla verjeti svojim očem!
Princ ji je nato pojasnil, da ga je pred leti zlobna čarovnica za kazen, ker se ni želel poročiti z njeno zlobno hčerko, spremenila v žabo. Rešil ga je lahko le poljub mlade princeske, in še to le pod pogojem, da ji ne izda, da se bo s poljubom spremenil nazaj v princa. Princeska je bila presrečna in zaljubljena kot še nikoli, princ pa ji je obljubil, da jo bo ljubil bolj kot vse na svetu. Kolikor je znano se imata še vedno neskončno rada in živita srečno v prečudoviti deželi pravljic.
Različica strani: |