Mala miška in mogočni lev

Mala miška in mogočni lev

Ezop (?) Afrika 10:47 od 3 let » Poučne

Levko je na obisku pri svojem dedku. Tam dobi v svoje krempeljce malo miško, ampak ga, sicer prijazni dedi, močno okara.

Poslušajte pravljico in izvedeli boste, kako je mala miška postala velika prijateljica mogočnega leva.Preberite pravljico

Tekst pravljice

 
MALA MIŠKA IN MOGOČNI LEV
 
Začelo se je poletje in živalska šola se je končala. Za malega Levčka so se začele poletne počitnice, zato sta ga starša za nekaj časa poslala na obisk k dedku – mogočnemu kralju živali.
Tam se je mali Levko vedno zabaval, saj mu je dedek po navadi pustil več svobode, kot starša, ki sta bila bolj stroga. Tako je na primer lahko tudi pred kosilom jedel levje priboljške ali pa zvečer ostal buden, kakor dolgo je želel. In tako je nekega večera prav pred brlogom zagledal malo miško, ki je tekala naokoli. Kot vsakega pravega mačkona je tudi Levka prijelo, da bi mali miški malo ponagajal.
Začel jo je loviti, in ko jo je dobil v svoje šape, jo je vrgel v zrak. Ko je ubožica padla nazaj na tla, je pustil, da je malo pobegnila, ter jo nato spet ujel. Levka je to početje strašansko zabavalo, medtem, ko je malo miško bolelo, ko jo je lev zgrabil z velikimi šapami ter ko je padala na tla. Ubožici so tudi moči za beg počasi pojenjale in prestrašeno bitje je že videlo svoj bridki konec v Levkovem želodcu. Tedaj pa se je s presenetljivo strogim glasom oglasil dedek in Levku zabičal naj pri priči izpusti ubogo miško. Levko je prestrašen nemudoma ubogal in izpustil miško, saj ni bil vajen tako strogega dedka. Nato ga je dedek zopet z mirnejšim glasom poklical k sebi, ga potrepljal po grivi in dejal:
“Pridi sem Levko, ti bo deda povedal zgodbo, da boš bolje razumel, zakaj ni lepo maltretirati šibkejših od sebe in se spravljati nanje.” Levko je seveda navdušeno odvrnil: “Prav, dedi, rad imam tvoje zgodbe. No povej mi zgodbo, povej. “ “No, no, neučakanec mali nadebudni, prisluhni torej” ga je umiril dedek in pričel s pripovedovanjem.
“Nekoč, ko sem bil mlad, še mlajši, kot je zdaj tvoj oče, sem ležeč v senčki premagoval opoldansko pripeko. Če sem, kje zagledal, kakšno zebro ali antilopo sem samo malo zarjovel in se nato zabaval, ko se je sredi najhujše vročine podala v dir. He he, kako me spoštuje, sem si mislil, ah lepo je biti kralj živali, lepo. Vse živali me ubogajo in s tem priznavajo mojo prevlado. Tako ponosen sam nase sem ob prijetnem vetriču zadremal sladko, kot še nikoli. Sanjal sem čudovite sanje, tedaj pa sem kar na enkrat začutil nekakšno ščemenje v grivi. Popraskal sem se in iz moje čudovite grive je na tla padla prav takšna miš, kot si jo danes preganjal ti. Besen, ker si je drznila zbuditi samega kralja živali in celo plezati po kraljevi grivi, sem jo hotel na mestu pokončati. A ko se je začela na vse pretege opravičevati, češ da je povsem po nesreči zašla v mojo grivo in me nato nadvse milo rotila naj ji prizanesem, sem se je usmilil in jo izpustil. Kar ni in ni se mogla prenehati z zahvaljevanjem, tik preden je odšla, pa je dejala nekaj, kar me je tedaj nasmejalo do solz.
“Kaj je dejala dedek, kaj?” je radovedno spraševal mali Levko in dedek mu je odvrnil: “Verjameš ali ne, a mala miš mi je dejala, da mi bo v zahvalo vedno na voljo za pomoč če jo bom potreboval.” “Hihihi dedi, mišonka je mislila, da lahko pomaga levu. Kako smešno, saj si videl, kako sem jo prej z lahkoto metal po zraku.” je dedkovo pripovedovanje zabavalo malega navihanca, dedek pa je le zavzdihnil in nadaljeval s pripovedovanjem.
“Da da, vnuček dragi, tudi jaz sem tako razmišljal, pa sem dobil nato dragoceno lekcijo. Le poslušaj. Minilo je nekaj dni in nič hudega sluteč sem se vračal domov, ko so se tla pod menoj kar naenkrat vdrla. Še preden sem se dobro zavedel, kaj se je zgodilo, sem bil v veliki luknji ujet v mrežo, katere nisem mogel raztrgati. Ujeli so me lovci. Rjovel sem, praskal, brcal, pa ni nič pomagalo, le še bolj sem se zapletel. Mimo je prišla hijena, ki se mi je do tedaj vedno prilizovala in bila ob meni vsa ponižna. Ko pa je videla, da sem ujet in nič ne morem, se je začela hinavsko smejati in me zbadati.
“Kralj je pa ujet, kralj je pa ujet” se je hihitala in ko sem jo začuden vprašal, če vendar ne misli pomagati svojemu kralju, je zgolj posmehljivo odvrnila, da je z menoj konec, da bo moja glava vsak čas trofeja na steni in moja prelepa griva preproga na tleh, in meni nič tebi nič veselo odskakljala. Ko sem tako obupan čepel ujet v tisti mreži in pričakoval svoj bridki konec pa je mimo prišla prav tista miška, ki sem ji tedaj prizanesel. Na moje začudenje je kot bi mignil, s svojimi zobmi v mrežo zgrizla luknjo in me rešila ujetništva. Če me ne bi, bi me lovci pokončali. Tako ne bi nikoli spoznal tvoje babice in z njo ne bi imela otrok. In če ne bi imela otrok se tudi tvoja mati nikoli ne bi rodila. In če ne bi bilo tvoje matere, se tudi ti ne bi rodil.
Vidiš, vnuček dragi, prav majhni miški si lahko hvaležen, da sploh obstajaš. Zato nikar ne nagajaj šibkejšim od sebe. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš potreboval prav njihovo pomoč.
“Jojjjj dedek, tako pa res nikoli nisem razmišljal. Takoj jutri poiščem tisto miško, ki sem ji nagajal in se ji opravičim.” je dedku obljubil mali Levko, nato pa globoko zazehal, zaprl svoje zaspane oči in odsanjal.
Različica strani: |