Pujskov bratec

Pujskov bratec

Drugi Evropa 07:09 od 3 let » Poučne

Nekoč je živel deček, ki je bil pravi pacek. Umazan je bil od peta do glave in zato ga je nekega dne obiskal Vilinček Redoljubček in mu zabičal naj nemudoma odide na vrt, ker ga tam čaka njegov brat. Pacek je bil izredno začuden, saj je vedel, da nima brata, kar je tudi povedal nepričakovanemu gostu. Vilinček Redoljubček pa ga je zavrnil, češ da ga prav gotovo ima in da ga bo že prepoznal. Packo se le odpravil na vrt in tam res srečal bitje, ki se je predstavilo za njegovega bratca.

Katero bitje bi to lahko bilo?

Preberite pravljico

PUJSKOV BRATEC
 
 
Nekoč, je živel deček, ki je bil pravi pacek. Ni se maral umivati, sobo je imel vedno razmetano, da je groza, še celo, ko je prišel domov z umazanimi ali celo blatnimi čevlji si jih ni sezul, temveč kar obut hodil po stanovanju.
Še in še bi lahko naštevali njegove grde navade, ki jim res ni in ni bilo konca. Nekega dne, pa je v njegovo sobo priletelo prikupno, puhasto, snežno belo bitje in Packa oštelo:
“Packo, Packo, Packo, tole res ne pelje nikamor.”
“Kdo pa si ti?” je zmedeno odvrnil packo.
“ Od kje si se vzel? In kako poznaš moje ime? In kaj ne pelje? Kam? Kdo?”
“Jaz sem Vilinček Redoljubček.”  Se je Packu predstavil beli puhec in pojasnil:
“Obiskujem sobe neredoljubnih otrok in jih poizkusim prepričati, da postanejo bolj pridni in čisti, in ne več tako packasti. Ampak ti Packo, ti si pa res najhujši primer, kar sem jih kdaj videl. Takoj pojdi ven in se igraj s svojim bratom, jaz pa bom najprej sam pospravil ta nered tule.”
“Bratom? Saj nimam brata.” Je zmedeno odvrnil Packo, a vilinček je vztrajal:
“O, seveda ga imaš. Morda ga ne poznaš, ampak saj on pozna tebe. Ti pojdi lepo ven na vrt in ga počakaj.”
Packu se niti sanjalo ni, o kakšnem bratu govori vilinček, a se je kljub temu odpravil na vrt, sedel na klop in pričel žvižgati. Ni bilo dolgo, ko je na veji nad klopjo zagledal veverico in jo iz radovednosti ogovoril:
“Veveriček, ali si morda ti moj brat?”
“Jaz, tvoj brat? A si znorel fant?” je ves iz sebe odvrnil veveriček in zgroženo nadaljeval:
Poglej kako lep in čist kožušček imam. In glej tamle, kako lepo imam pospravljeno svojo duplinico. Ti pa ves umazan in razcapan nemarnež. Le kako bi lahko bil tvoj brat. Nezaslišano! Adijo!
“Saj sem samo vprašal.” Je kar malce užaljeno odvrnil Packo, nato pa sam pri sebi sklenil, da takšnega brata, kot je veveriček tako ali tako ne želi.
“Njegova redoljubnost je gotovo dolgočasna” si je mislil, nato pa pred seboj zagledal mačka, ki se je ravno prikradel izza vogala.
“Hm, maček gre proti meni. Morda pa je imel tisti redoljubnež njega v mislih. Kar povprašam ga.” Je sam pri sebi sklenil Packo in ogovoril mačkona.
“Muc, muc, si morda ti moj brat?”
Mačkon se je zdrznil, nato pa ošabno odvrnil:
“Tvoj brat, saj nisi pri pravi mali. Le poglej se kako razcapan in neurejen si. Pa poglej mene, kako čist kožušček imam in lepo sijočo dlako in kako lepo imam urejeno svojo utico tamle. Le kako ti pade na pamet, da bi midva lahko bila brata. Prav užalil si me. Zbogom!”
Mačkon je zgrožen odšel svojo pot Packo pa je ostal na vrtu, nekoliko slabe volje, da imajo mimoidoči o njem tako slabo mnenje.
Tedaj pa je mimo prišel pujsek. Bil je ves od blata, in tudi vonj, ki ga je oddajal ni bil nič kaj prijeten. Njega Packo ni vprašal, če je morda on njegov brat a na Packovo začudenost je pujsek pristopil k njemu in ga ogovoril.
“Packo, bratec moj dragi, živjo.”
Packo je debelo pogledal pujska in zmedeno odvrnil:
“Kajjj? Jaz tvoj brat? To pa že ni res. Nisem tvoj brat.”
Pujsek pa je vztrajal:
“O seveda si. Priznam sicer, da nisem najbolj ponosen na to, ampak družine se ne da zatajiti. Pridi, pridi, se greva malo valjat po blatu.”
“Ne, ne maram se valjati po blatu, sploh pa nisem tvoj brat! Saj nisem pujs!” se je branil Packo.
Pujsek pa ga je čvrsto prijel za roko in dejal:
“O, si si, kar poglej kako umazane nohte imaš. Prav takšne kot jaz svoje krempeljčke. In tudi vonj podoben mojemu oddajaš. Pa lase in ušesa imaš prav tako umazana, kot jaz. Brez dvoma si moj brat, povsem brez dvoma. Zato boš od sedaj naprej živel z menoj v svinjaku. Pridi, greva.”
“Nisem ne, pusti me, gotovo se motiš.” Se je vzemiril Packo, pujsek pa ni odnehal:
“Prav nič se ne motim. Pridi no, greva se najprej temeljito okopati v blato, potem pa te povabim k svojemu koritu na večerjo. Boš videl kako okusne pomije bodo na jedilniku.”
“Ne, nočem se kopati v blatu, še manj pa jesti pomije, hočem normalno hrano!” je v jok planil Packo, tedaj pa je mimo zopet priletel vilinček Redoljubček.
“Pozdravljen ponovno Packo.” Ga je ogovoril, slednji pa ga je v solzah pričel rotiti:
“Vilinček, prosim povej temu pujsu, da nisem njegov brat in da se nočem iti z njim valjat po blatu ali jesti pomij. Reci mu naj me spusti.”
Vilinček je zavzdihnil, pogledal jokajočega Packa in dejal:
“Takole bo Packo. Ali odideš s pujskom in od zdaj naprej živiš z njim ali pa od tega trenutka naprej postaneš čist, priden in redoljuben fant in se vrneš domov, v lepo čisto sobo, katero sem temeljito pospravil.”
“Domov, prosim, vse obljubim, samo da mi ne bo treba tacati po blatu in jesti pomij.” Je kot strela z jasnega odvrnil Packo, Vilinček pa ga je potrapljal po rami in prijazno opozoril:
“Dobro Packo, pojdi torej domov. Ampak zapomni si. Če ne boš za seboj pospravljal, če se ne boš vsak dan umival, skratka, če boš še naprej pacek, se vrnem pote in te odnesem v svinjak, k temle pujsu in pustim tam.
“Samo to ne.” je odvrnil Packo in vilinčku obljubil, da bo poslej priden, čist in urejen fantič.
Tako je pujs sam odpujsal po svoje, Vilinček redoljubček je odletel, Packo pa se je odpravil domov, se najprej temeljito umil in očedil in nato sam pri sebi sklenil, da bo od zdaj naprej tudi sam redoljuben in čist fant. In tako je tudi bilo.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Različica strani: |