Kotanyi podarja: Princeska na zrnu graha

Kotanyi podarja: Princeska na zrnu graha

Andersen (?) Evropa 13:35 od 5 let » S princeskami Princi in princese

Kotanyi podarja pravljico. Vstopite v svoj pravljični račun in poslušajte pravljico brezplačno. :)


Nekoč je živel princ, ki se je želel poročiti s princesko. Vendar prav nobena v njegovem širnem kraljestvu ni bila prava. Nato je prišla viharna noč in v njegov grad se je zatekla gospodična, ki je potrebovala prenočišče. Trdila je da je princeska, zato je prinčeva mati sklenila, da bo preizkusila ali dekle govori resnico. 


Poslušajte pravljico in izvedeli boste kakšen preizkus je naredila prinčeva mati?Preberite pravljico

Tekst pravljice

PRINCESKA NA ZRNU GRAHA

Nekoč, je v deželi pravljic živel mlad princ. Ker je bil že v primernih letih za ženitev, sta njegova starša, kralj in kraljica na dvor začela vabiti princese iz vseh okoliških krajev. Vse, so bile prave lepotice, prikupne, prisrčne, pametne, a njun edini sin je prav pri vsaki našel nekaj, kar ga je motilo. Ena je bila po njegovo predebela, druga presuha, tretja previsoka, četrta premajhna. Ko se jih je tako na graščini zvrstilo že prek sto, sta kralj in kraljica postajala vedno bolj neučakana.
Močno sta si namreč že želela vnučkov in tako sta poskušala vse, da bi mlademu princu končno našla pravo. In ko prav noben njun poizkus ni obrodil sadov, sta sina posedla in se namenila z njim temeljito pogovoriti. Oba vznemirjena sta hotela vedeti, čemu je ta tako presneto izbirčen, princ pa jima je povsem mirno odgovoril:
“Vem, da oba želita vnuke. Ampak od deklet, ki sta jih pripeljala nobena ni bila zares prava princesa. Preprosto še ni bilo prave. Saj je bilo mnogo lepih, pametnih, tudi uglajenih. A nobena ni bila dovolj princeskasta. “Nobena prava princesa?” Se je začudila mati in napol obupano nadaljevala: “Prav vse so bile iz najboljših družin daleč naokoli. Same kraljeve hčerke, same prvovrstne princese. In sedaj jih je zmanjkalo. Prav vse, si zavrnil. Kje naj ti sedaj iščem ženo?”
“Oh mati.” Je odvrnil princ. “Svet je vendar velik. Kje pa piše, da bi se moral zadovoljiti s kakšno iz naše okolice. Gotovo je kje na drugi strani zemlje tista prava zame. Samo ponjo moram.” Tedaj pa se je jezno oglasil še kralj: “Pa kaj še. Zdaj boš pa zapravljal denar za draga potovanja po svetu, le zato, ker tu ni nobene dovolj princeskaste za tvoj okus? Kako sva te razvadila! Kaj sploh pomeni dovolj princeskasta?”
A princ mu je zopet povsem mirno odgovoril: “Oh, dovolj princeskasta je tista, ki bo imela tako nežno kožo, da bo lahko nosila le oblačila iz najnežnejših in najudobnejših materialov. In če bo zunaj prevroče, ji bodo morali služabniki držati senčnik, da bi bila njena nežna koža varna pred sončnimi opeklinami. In jedla bo le skrbno izbrano hrano iz najčudovitejših porcelanastih krožnikov ter pila le najbolj vrhunsko vino iz najimenitnejših kristalnih kozarcev. In kadar, ji kaj ne bo po godu, se bo postavila zase in ne bo odnehala, dokler ne bo prav vse, natanko tako, kot si je zamislila.”
Kralj je skoraj v obupu odvrnil: “Oh, sin, opisal si navadno razvajenko. Skoraj kot bi opisoval sebe, v ženski obliki, groza, groza.” Kraljica pa je potrepljala moža po rami in dejala: “No, no, mož, dovolj.” Nato je pogledala princa in odločno sklenila: “Dobro sin, če praviš, da tu ni deklet zate - spakiraj! Jutri odideva v širni svet in se ne vrneva, dokler ti ne najdeva zaročenke.”
Kralj je sicer poizkušal ugovarjati, a zaman. Kraljica je bila trdno odločena, da želi vnuke in pripravljena je bila storiti vse, da bi do tega končno prišlo. Kralju tako ni preostalo drugega, kot da je sklical služinčad in jim naročil naj pripravijo vse potrebno za pot ter določil spremstvo za svojo ženo in sina.
Rečeno, storjeno. Že naslednje jutro sta se princ in kraljica odpravila v širni svet. Nazaj ju ni bilo več kot eno leto a kar je najhuje, ko sta se vrnila, je bil princ še vedno brez neveste. Kralj, ni mogel verjeti, da njegov sin na vsej širni zemlji ni našel princese, ki bi mu bila po godu. S kraljico sta že skoraj povsem obupala nad idejo o vnučkih, princ pa se je tudi vedno bolj in bolj zapiral sam vase in izgubljal vero, da bo kdaj našel pravo princeso, v katero se bo zaljubil. Potem pa se je nekega deževnega večera zaslišalo trkanje na grajska vrata.
“Hm, le kdo bi lahko trkal ob tej pozni uri ter v takšnem vremenu?” se je čudil kralj, ko je odpiral vrata, še bolj pa se je začudil, ko je skoznje v graščino meni nič tebi nič priteklo povsem premočeno dekle. Zmeden kralj jo je napol jecljaje vprašal, kdo je in od kod ter čemu je prišla, ta pa je nečimrno začela razlagati: “Kaj vendar ne vidite, da sem princesa? Iz dežele za tretjo goro pri sedmi reki z leve prihajam, če že morate vedeti. Potujem po vaših krajih, pa je naš nesposobni kočijaž zapeljal v jarek in prevrnil kočijo. Oh, poglejte me, vendar, kje imate kuhinjo, naj mi kdo pripravi skodelico toplega mleka. Pa ne pretoplega, ker me po pretoplem boli želodček. In nikakor prehladnega. Po hladnem mleku mi je rado slabo. Pa žličko medu dajte noter. A ne celo! Tri četrt in kapljico. Če je medu preveč, je mleko presladko, tega ne maram. A če ga je premalo, potem med ne pride dovolj do izraza, sovražim, kadar se to zgodi. No prosim, ne stojte kot lipov bog, vendar. Kje je kopalnica, da se ogrejem v topli kopeli? In kje omara z oblačili, saj vendar vidite, da so ta vsa mokra.” Za kralja je bil to prevelik zalogaj. Povsem zmeden je začel klicati svojo ženo, kraljico.
Ta je brž pritekla in pomirila kralja: “Sem že tu, sem slišala gospodično, ko ti je razlagala, kdo je in kaj se ji je pripetilo.” Nato pa se je prijazno nasmehnila princeski in dejala: “Takoj sem pripravila kopel in nekaj oblačil, ki sem jih mislila podariti prihodnji sinovi nevesti v dar. Boš videla, kako lepa so.”
Princeska pa je še vedno vsa nečimerna odvrnila: “Naj me čakajo, ko bom opravila s kopeljo. In upam, da je voda ravno prav topla. Če je prehladna, me bo zeblo in mraza ne maram. In če bo prevroča, me bo peklo in to gotovo ni dobro za mojo nežno kožo. In oblačila upam, da so narejena iz najnežnejših materialov. Ne prenesem slabih materialov na svoji čudoviti koži. Dovolj govorjenja, naj me čaka mleko, ko pridem iz kopalnice.”
Nato je odšla v kopalnico, kralj in kraljica pa sta se spogledala, se nasmehnila drug drugemu, in hkrati vzkliknila: “Ta bo prava!” Brž sta poklicala svojega sina in mu navdušena hitela, pripovedovati, da je v goste prišla prav takšna princesa, kakršno je vedno želel. Princ jima sprva sicer ni najbolj verjel, saj sta ga s podobnimi obljubami že velikokrat prinesla naokoli, a kraljica je vztrajala: “Res sine, res, ta je tako zelo princeskasta, da bi jo še zrno graha pod desetimi vzmetnicami in perjanicami motilo pri spanju.”
"Zrno graha? Na postelji z desetimi vzmetnicami in povrhu še desetimi perjanicami? Saj je nemogoče, da bi ga sploh čutila.” je z zanimanjem končno vprašal princ in nato dejal: “A če ji res pripraviš takšno posteljo in se bo zjutraj res pritožila, da je bilo spanje neudobno, potem bom vedel, da je res prava princeska in se poročil z njo. “Oh, sinko! Zdaj si dal svojo besedo, takoj ji pripravim takšno posteljo!” je bila navdušena kraljica.
Pri priči je na posteljno dno res položila zrnce graha. Povrhu pa deset najudobnejših kraljevskih vzmetnic in povrhu teh, še deset perjanic, ki so bile mehkejše kot vata. Ko je razvajena princeska prišla iz kopalnice in z zmrdovanjem popila mleko, čeprav je bilo pripravljeno povsem po njenih navodilih, in oblekla čudovito udobno spalno srajčko, nad katero tudi ni bila povsem zadovoljna je začudeno pogledala posteljo, katero ji je pripravila kraljica. Ni ji bilo jasno, čemu je ta tako visoka.
Kraljica ji je razložila, da je v skrbi za princeskino udobje in prijetno počutje, posteljo pripravila iz kar desetih vzmetnic in desetih najmehkejših perjanic. Mala razvajenka je malo postrani pogledala, a ker je bila utrujena je zlezla po lestvi na vrh postelje, legla in zaspala.
Prihodnje jutro sta kralj in kraljica nestrpno čakala, da se princeska zbudi. Tokrat je iz svoje sobane prišel tudi princ. Tudi njega je namreč zanimalo, ali bo princeska opravila njegov preizkus. In res, ko je ta vstala in se prav lenobno privlekla do jedilnice, je kraljica vprašala: “No princeska draga, si dobro spala na tej, posebej za tvoje udobje, pripravljeni postelji?” Princeska pa je nezadovoljno odvrnila: “Ne! Skoraj mi ni uspelo zatisniti očesa. Prav neudobno je bilo. Nekaj me je tiščalo in zato sem se ves čas obračala. Vsa sem modrikasta, tako neudobno je bilo.
Tedaj pa se je zaslišal vzklik princa: “Oh, prava je! Prava!” Prestala je namreč prinčev test in tako je bil princ zdaj povsem prepričan, da je končno našel pravo princesko. Da jo je že eno majhno zrnce graha, pod desetimi vzmetnicami in desetimi perjanicami motilo pri spanju, je bil zanj nedvomno znak, da je ona prava zanj.
Takoj se je zaljubil vanjo in ji začel dvoriti in po nekaj mesecih dvorjenja ga je princeska končno uslišala, in mu obljubila roko. Seveda je sledila veličastna poroka in devet mesecev kasneje, sta kralj in kraljica končno postala dedek in babica. Tako so vsi živeli srečno, do konca svojih dni. Kaj otroci? Kaj se je zgodilo z grahkom vas zanima? No, ta mali grahek je mama Kraljica spravila v grajski muzej, saj je bila mnenja, da je prav ta grahek tisto, kar ji je na koncu prineslo tako težko pričakovanega vnučka. In verjetno je še danes prav tam, na posebni polici za dragocenosti.
Različica strani: |