Baucis in Filomena

Ljudske (?) Evropa 12:49 od 3 let » Poučne Grške (?)

köp Viagra 120 mg visum Pred davnimi časi sta v grški vasici živela Baucis in Filomena. Nista imela veliko, vendar kljub temu sta imela največje bogastvo, saj sta imela drug drugega. Nekega dne je prišel v vasico berač. Hodil je od vrat do vrat in prosil miloščine, ker pa so vaščani pričakovali obisk kralja Zevsa, so ga vsi po vrsti zavrnili in mu niso dali jesti, kaj šele ponudili prenočišča. Berač se je razočaran nad ravnanjem vaščanov, nazadnje ustavil tudi pri Baucisu in Filomeni ... opcje binarne empik where can i get Orlistat 120 mg Poslušajte pravljico in izvedeli boste kaj se je zgodilo, ko je berač potrkal na njuna vrata.Preberite pravljico

come fare soldi facili
 
Dolgo tega, še preden smo ljudje sploh začeli štetjem let, sta nekje v stari Grčiji, na hribčku nad vasjo v skromni hiški živela Baucis in Filomena. Bila sta precej revna, a ju to nikoli ni spravljalo v slabo voljo. Imela sta skromen čebelji panj, iz katerega sta dobivala med, nekaj trte na kateri je pridno raslo grozdje, manjše polje, ki ju je oskrbovalo z žitom, pa nekaj gredic vrtička na katerem je bila posajena zelenjava. In ne nazadnje, ostarelo kravico, ki jima je dajala mleko. Ker sta bila po naravi skromna, več niti nista potrebovala.
Spodaj, v vasici ob vznožju hribčka pa je bila zgodba povsem drugačna. Tam doli ljudje niso znali uživati v preprostih stvareh in vsem je bilo pomembno le bogastvo in prestiž. Sosedje so se ves čas primerjali med seboj, se prepirali o tem, kdo je bogatejši, kdo boljši, kdo ima lepšo hišo in kdo hitrejšega konja.
Nekega dne pa je v vasico prispela vest, da na obisk prihaja sam Zevs, mogočni bog vseh bogov. Tedaj je vasico zajela prava norija. Vaščani so pričeli skoraj fanatično okraševati vsak svojo hišo, pripravljati svečano pojedino in seveda se je vse skupaj zopet sprevrglo v pravo tekmo. Prav vsak vaščan je bil namreč trdno odločen, da bo prav on tisti, ki bo najbolj navdušil mogočnega Zevsa in si tako pridobil priznanje in božjo potrditev, da je prav on najimenitnejši prebivalec vasice. “Kako mi bodo sosedje zavidali, ko me bo Zevs vpričo vseh pohvalil.” si je mislil sleherni izmed njih. A čakalo jih je veliko presenečenje.
Zvečer, ravno, ko je sonce zašlo za hribček, je v vasico prišepal star, reven in razcapan berač ter pričel hoditi od vrat do vrat z naslednjimi besedami: “Pošteni ljudje, usmilite se ubogega, starega, na smrt sestradanega berača. Oh dobri ljudje, prosim vas le za nekaj kruha, malo vode in skromno ležišče da malo počijem.”
A vaščani ga niso nič kaj lepo sprejeli. Najprej se je nanj prav grdo zdrla ena izmed vaščank: “Oh pa kaj še, spravi se delat pa si sam zasluži, pri meni že ne dobiš nič. Sploh pa danes pride Zevs, zato se brž spravi od naših vrat. Kaj pa si bo mislil o nas, če me vidi, da govorim s takšnim razcapancem. Hitro, poberi se.”
Ubogi berač pa je žalostno odvrnil: “Ljudje je sploh, kdo tu v tej vasi, ki je pripravljen pomagati ubogemu starcu? Ima kdo še toliko dobrote v srcu?”
Pa se je hitro oglasil še en vaščan in beraču hladno zabrusil: “Ne delaj kravala, starec, poberi se iz naše vasi sicer te lastnoročno zbrcam stran!”
“Čemu vendar takšna krutost gospod?” Je odvrnil berač. “Saj imate vendar polno mizo dobrot, pa mi ne morete odstopiti niti koščka kruha in malo vode? Pokažite vendar malo usmiljenja.”
A vaščan je neusmiljeno odgovoril: “Dobrote so namenjene Zevsu. Ko bo videl, kako lepo ga bom pogostil me bo gotovo bogato nagradil. Ti, ti nesnaga pa nimaš ničesar! Od tebe lahko dobim kvečjemu garje ali uši. Zadnjič ti rečem, poberi se!"
“Takšni ste torej ljudje v tej vasi, že prav, že prav." Je otožno dejal starec in vaščane na koncu še opozoril: “Odhajam, a verjemite mi, Zevs bo razočaran nad vami, ker ste tako brezsrčni, zapomnite si.”
A vaščani so vsi v en glas posmehljivo odgovarjali: “Ha ha ha ta je pa dobra, Zevs, razočaran nad nami? Ha ha ha, nisi pri pravi starec. Poberi se že od tod! Nad tabo je razočaran, nad tabo starec, ne pa nad nami!”
“Prav vaščani, vidim, da pri vas nisem zaželen, zato odhajam, nasvidenje!” Je še odvrnil berač nato pa počasi odšel in sam pri sebi razmišljal: “Hm, kakšni ljudje, brez kančka sočutja do sočloveka, ej, jej, v kakšnih časih živimo. To se bodo še tepli po glavah, ko bodo ugotovili, koga so tako grdo odslovili. Hm, tamle vrh hriba je še ena skromna hiška, najskromnejša od vseh. Morda se pa ravno tam najde kak bolj dobrosrčen človek, ki mi bo povrnil vero v človeštvo. Še tja se napotim.”
Ko je prispel do hiške je potrkal na vrata in iz druge strani se je zaslišal nežen ženski glas: “Kdo je?”
Berač je odvrnil: “Samo sestradan in utrujen ostareli berač gospa. Bi morda imeli kos kruha in kozarec vode za ubogega nesrečneža, ki vas prosi za pomoč?”
Tedaj so se vrata skromne hiše odprla in na pragu je stala prijazna ženica. “Pridite, vstopite.” je dejala.
“Moje ime je Filomena in tole je moj mož, Baucis. Kot vidite, nimava veliko, na mizi, a s tem kar je si le postrezite, da se okrepčate.”
“Hvala, milostna gospa in prijazni gospod, ne vem, kako naj se vama zahvalim.” Je odvrnil berač, tedaj pa se je oglasil še Baucis in prijazno dejal: “Le jejte, le jejte ubogi starec, le okrepčajte se in si naberite moči. Veste, mizo sva sicer pogrnila, ker naj bi v našo vas prišel sam Zevs. Ampak Zevs je tako ali tako bog in mu hrane gotovo ne manjka tako zelo kot vam.”
“Tudi jaz tako menim in verjamem, da bi tudi njegovo božanstvo bilo podobnega mnenja.” Pa je nato pripomnila še Filomena. “Zato le jejte in pijte, jaz pa vam med tem pripravim ležišče, da si boste lahko odpočili in se naspali.”
V tistem trenutku pa se je v sobi zabliskalo in kar naenkrat se je ubogi berač spremenil v mogočnega boga vseh bogov – Zevsa.
“Kaj? Kaj pa je to?” Je skoraj obnemel Baucis.
“O, saj, saj, saj to ste vi!” Pa svojim očem skoraj ni mogla verjeti Filomena, Zevs pa je dejal: “Nikar se ne bojta, da, res sem jaz, Zevs. Prišel sem pogledat, kakšni ljudje žive v tej vasici. Seveda pa se ljudje, ko pred seboj zagledajo boga takoj pričnejo dobrikati in so vsi neizmerno prijazni in ustrežljivi. Zato sem se odločil zamaskirati v preprostega berača.
“Saj ne morem verjeti.” Je bil kot okamenel Baucis.
“Prav neverjetno.” Pa še vedno ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo Filomena, zato jima je Zevs pojasnil:
“Pa vendar je res. Sam pri sebi sem rekel takole: Kdor bo pripravljen pomagati ubogemu starcu, ki nima ničesar, je gotovo dober človek. S to ukano sem lahko videl pravi obraz vseh hinavskih ljudi, ki bi se mi sicer ponižno prilizovali, kot berača od katerega nimajo nikakršne koristi pa so me tako grdo napodili. Ampak vidva, vidva sta povrnila mojo vero v človeško dobroto in zato vaju bom nagradil z vsem, kar vama srce poželi.”
“Saj ne vem, kaj naj rečem vaše božanstvo. Res, hvala. A , saj pravzaprav ničesar ne potrebujeva, kajne moja draga Filomena?" Se je na Zevsovo ponudbo skromno odzval Baucis, strinjala pa se je tudi Filomena:
“Tako je dragi Baucis. Imava drug drugega in to nama pomeni največ. Lačna nisva, imava kje spati, dolgčas pa nama tudi nikoli ni.”
“Da, mogočni Zevs, moja žena ima povsem prav. Edino, kar si želiva je da bi vedno imela drug drugega.” Si je na koncu zaželel Baucis, Filomena pa je dodala: “Natanko tako, ko odbije najina zadnja ura, si želiva ta svet zapustiti skupaj. Torej, če si res lahko zaželiva karkoli, potem je najina želja takšna vaše božanstvo.”
“Torej se bo tako tudi zgodilo! “ Je odvrnil Zevs, nato pa se je prijaznemu paru zahvalil za gostoljubje in se poslovil, slednja pa sta se odpravila spat.
Prihodnje jutro pa je prineslo nova presenečenja. Ko sta se Baucis in Filomena prebudila kar, nista mogla verjeti svojim očem. Mala postelja iz sena v katero sta legla prejšnji večer se je spremenila v veliko mehko in udobno kraljevo ležišče, skromna hiška, katere sta bila vajena pa je postala čudovita palača. To pa še ni bilo vse. Ko sta sedla k zajtrku se je zgodil še en čudež. Prav vsak grižljaj hrane, ki sta ga pojedla se je namreč v trenutku spet pojavil na mizi. Lahko sta jedla in jedla, pa je bogato obložena miza ves čas ostajala povsem nedotaknjena.
Začudena sta se spogledovala in nista bila povsem prepričana ali je vse skupaj resnično, ali nemara le sanjata. Tedaj pa se je, kar naenkrat visoko z neba zaslišal mogočen glas, ki je odmeval daleč naokoli:
“Draga Baucis in Filomena, nikar se ne čudita, vse kar vidita je resnično. Bila sta edina dobrosrčna človeka v vasi, zato vama od sedaj naprej nikoli ne bo ničesar manjkalo. Ne hrane, ne udobja, ne drug drugega. Ostali vaščani, ki ste me sinoči preoblečenega v berača zmerjali in odganjali. Vam pa bo sedaj vsakič, ko se boste ozrli proti vrhu hribčka nad vasjo in na njem uzrli najlepšo palačo, kar ste jih kdaj videli lahko žal, da ste bili tako brezsrčni. Naj vam bo to v poduk in razmislek!"
Ko so vaščani to slišali, so obstali z odprtimi usti in zijali v nebo kot kup telet v nova vrata. In verjemite mi, da je bilo prav slehernemu od njih presneto žal za svoje obnašanje prejšnji večer. A kot pravi pregovor je po toči zvoniti prepozno.
In kaj se je zgodilo z Baucisom in Filomeno? Prav nič posebnega pravzaprav. Še naprej sta bila srečna drug z drugim in tako skupaj živela do častitljive starosti. In ko je nekega dne odbila njuna zadnja ura je tudi palača na hribčku izginila.
Že naslednji dan pa sta prav na mestu, kjer je prej stala palača, začeli rasti dve drevesi. Vedno sta z veseljem mimoidočim ponudili senco v vročini ali zavetje pred dežjem in tudi sam sem se nekoč sprehajal tam mimo in si privoščil počitek ravno pod njuno krošnjo. Ker sem bil precej utrujen sem se zleknil in nekoliko zadremal. Kar naenkrat pa se je zaslišal moški glas, ki je nežno poklical: “Filomena?” In takoj zatem se je oglasil še ženski glas in odvrnil: “Da Baucis?” Prebudil sem se, zmedeno pogledal naokoli, pa nikjer ni bilo videti žive duše. Le tisti dve drevesi…
Različica strani: |