Zlata goska

Zlata goska

Grimm (?) Evropa 11:11 od 3 let » Poučne Klasične

Nekoč je mlad fant, ki je veljal za bebčka, prav lepo pogostil starca na katerega je naletel med sečnjo v gozdu. Starec ga je za njegovo dobroto nagradil, tako da mu je podaril zlato gosko. Fant se je zato odločil, da krene v svet, saj je bil nenadoma povsem preskrbljen, družini mu pa tako ali tako ni bilo mar zanj. Njegove goske z zlatimi peresi pa so se želeli polastiti prav vsi, ki so jo videli. Ampak zlata goska ni bila navadna goska, zato se je zgodilo, da ...

Kaj mislite, kaj se je zgodilo? Je goska zamenjala svojega lastnika?

Preberite pravljico

PRIPOVEDOVALEC: Živel je nekoč stari mož, ki je imel tri sinove. Najmlajši je mimogrede veljal za precej neumnega, vsi so se norčevali iz njega.

Najstarejši je šel nekega dne v gozd, da naseka lesa za kurjavo, preden pa se je odpravil, mu je mati spekla hlebec kruha in mu dala še vina za popotnico, da ne bi trpel lakote in žeje. Ko je bil že globoko v gozdu, se je ustavil, da malce počije in se okrepča.

Vzdih, zvok zadrge, šumenje papirja.

FANT: » Uh, dolgo sem hodil, zdaj pa je čas, da napolnim želodček, lačen sem že.«

Čim je to izgovoril, se je naenkrat poleg njega znašel stari mož in ga prosil:

STAREC: »Dobro jutro.« Daj mi malo tvoje malice mladenič in kakšen požirek vina, dolga pot je za mano, lačen sem in žeja me muči.«

FANT: » Ooo, to pa ne. Če dam tebi, pa zame ne bo ostalo, poberi se od koder si se vzel.

Zvok efekta ( ko nekaj izpuhti v zrak)

FANT: »No, okrepčal sem se, zdaj pa se lotim dela.«

Sekanje drevesa.

FANT: »Aaaauuuu, auuu, jojmene, po roki sem se porezal, kako močno krvavim, hitro moram domov, da me mati obvežejo, au, au...joojmene, moja roka...«

Zvok starca, ki se hihita.

OČE: »Hej, srednji sin, danes boš moral ti v gozd, tvoj starejši brat se je hudo poškodoval, le pazljivo.«

MATI: »Tukaj imaš sinček, kruh sem ti spekla in steklenico vina ti dam, pa srečno hodi.«

SREDNJI SIN: »Hej oče, mati, ne skrbita, hvala vama za popotnico, prav mi pride.«

Hoja skozi gozd, šumenje listov, žvižganje.

SREDNJI SIN: »Aha, tole drevo bo kot nalašč zame, debelo je in goste veje ima, ja, tole bo dobro. Ampak najprej sedem tu k deblu in se okrepčam, rabil bom moči za delo.«

Zvočni efekt, prikaže se starec.

STAREC: »Dobro jutro mladenič, kaj pa imaš tamle v torbi? Prav gotovo same dobrote. Daj mi no kakšen grižljaj in pa malo vina, če ga imaš, dolgo sem že hodil, zelo sem sestradan.«

SREDNJI SIN: »Ooooo, to pa ne! Kaj bo pa potem zame ostalo? Beži, pojdi svojo pot, jaz ti ne morem pomagati. Malo naprej je krčma, tam se boš lahko okrepčal.«

STAREC: »Ampak jaz nimam denarja, le kje naj vzamem, star sem in nezmožen dela, prosim te, usmili se no starega moža.«

SREDNJI SIN: » Nič ne bo, pojdi no svojo pot, tečnoba stara!«

Zvočni efekt starec izgine.

Sekanje drevesa.

SREDNJI SIN. »AAAAAAAA, moja noga, moja noga, sekira se mi je zasadila vse do kosti, kako boliiiiii, mamiiiicaaaaa, pomagaj mi, aua, aua....čim prej moram domov, preden izkrvavim...«

Hihitanje starca.

Stokanje, drsanje po poti...

Odpiranje vrat...

MATI, OČE: (zgroženo) »Sin! Kaj se ti je zgodilo?! Saj si čisto bel v obraz, lezi no semkaj na posteljo, ježeštana, zdaj pa še to, saj ti cela kost štrli iz rane! Kaj bomo pa sedaj, ubogi mi, ko sta oba nezmožna dela?«

PEPČEK: » Oče, pustite no mene, da grem v gozd posekat drevesa, naj tudi jaz enkrat poskusim, prosim, prosim.«

OČE: »Ni govora! Tvoja brata sta oba poškodovana, kaj bo šele s teboj, ko nimaš pojma o sečnji. Bog ne daj, da te samega spustim v gozd, saj ne prideš ven živ.«

PEPČEK: »Oče, rotim te no, pusti me, naj vsaj poskusim..«

OČE: »No, če že vztrajaš, pa pojdi. Izkušnje ti bodo prav prišle bi rekel.«

MATI: »Na, tu imaš, skorjo starega kruha imam zate in nekaj postanega piva, drugega ne potrebuješ, saj boš kmalu nazaj.«

Veselo požvižgavanje, hoja po listju.

PEPČEK: »Aha, poglej ga lepotca, kar tegale se polotim, kako bodo doma veseli lesa.«

Sekanje.

Zvočni efekt, prikaže se starec.

STAREC: »Poglej, poglej, kdo ropota tukaj? Postoj fantič, daj delo malce na stran in rajši povej, če imaš kaj za pod zob, dolga pot je za mano, lačen sem in močno žejen, bi delil svojo malico z ubogim starcem?«

PEPČEK: »Seveda stric, kar tukaj sedite poleg mene, pa si bova razdelila kar imam. Sicer mi je mati dala le staro skorjo kruha in postano pivo, ampak rad delim z vami. Sedite no, bova jedla.

Zvočni efekt čarobni zvok. Vilinski prah.

PEPČEK: »O, poglej no, poglej, saj imam ravno pečen, mamljivo dišeč hlebec v torbi, pa še steklenico dobrega vina, hmmm, ne razumem, saj sem vendar na lastne oči videl, kaj mi je mati tlačila v torbo in upam si trditi, da je bila samo stara skorja in pokvarjeno pivo. No, pa kaj bi to, toliko bolje za naju, kajne, izvolite ata, pa dober tek.«

Mljaskanje.

STAREC: »Mladenič, ker si bil tako zelo prijazen z mano in si bil pripravljen deliti svojo hrano, ti bom storil, da se te bo v prihodnosti držala sama sreča. Tamle poglej, stoji zelo staro drevo, posekaj ga in med njegovimi koreninami boš našel zaklad. Hvala ti še enkrat in srečno pot.«

Efekt, starec izgine.

Sekanje drevesa.

Padanje drevesa.

PEPČEK: »O la la, kaj pa imamo tule? Poglej, poglej, goska! In....njeno perje je iz čistega zlata! Juhuhu, ko bi me zdajle moji videli, to bi debelo gledali, ha, ha..

»Nič, domov ne bom hodil, saj me ne bodo pogrešali, tako ali tako sem jim samo v napoto, pa vedno pravijo, kako zelo neumen sem. Naprej grem, najdem kakšno dobro krčmo, kjer se okrepčam in naspim, potem pa novim dogodivščinam naproti. Zdaj ko imam gosko, mi ne bo hudega.«

PRIPOVEDOVALEC: Pepček je prišel do krčme in lepo so ga sprejeli. Postregli so mu s samimi dobrotami, tega doma ni bil vajen, ker je v glavnem dobil, kar je od drugih ostalo. Krčmar je imel tri hčere, te so cel večer sedele ob gostu in z zavidanjem gledale gosko. Nikoli še niso videle tako čudovite ptice in hrepenele so po tem, da bi imele vsaj eno od njenih peres.

1 HČI: »Oh, prav gotovo se mi kmalu ponudi priložnost, da goski izpulim eno od peres. Aha, fant odhaja iz sobe, zdaj zagrabim ptiča in mu izpulim dragoceno perje.

»Ojoj, prsti so se mi zalepili na gosko, joj, prejoj, kaj naj zdaj storim?«

2 HČI: »Sestrica, kaj pa počneš, he, he, tudi jaz sem imela v mislih, da bi izmaknia katero od teh čudovitih peres, kako so lepa...«

1 HČI: »Neee, neeee, sestrica, ne dotikaj se goske, neeeee.....ojoj!«

2 HČI: »Aaa, kaj je to? Zalepila sem se! »

3 HČI: »Kaj pa vpijeta, kaj se dogaja, oooo, goskica! Že cel dan jo opazujem, vzela bom kakšno pero....«

1 in 2 HČI: »Neeeeeee, ne dotikaj se je, sveta nebesa, ojooooj, prepozno...«

PRIPOVEDOVALEC: Tako so bile pohlepne sestre čudežno prilepljene na gosje perje in ni jim preostalo drugega, kot da ob ptici preživijo noč. Zjutraj je v sobo spet vstopil Pepček, pobasal svojo gos pod roko in se poslovil. Prav nič se ni obremenjeval s tem, da mu sledi četica neprespanih sester, veselo je nadaljeval svojo pot. Hodil je hitro in tako so morale sestrice hočeš nočeš skoraj teči za njim, da so ga dohajale.

Sredi polja jih je dohitel pridigar iz bližnje župnije, ki je začudeno opazoval nenavadno procesijo, ki je hitela neznano kam.

PRIDIGAR: »Kaj pa počnete ve brezbožne klepetulje? Kaj vas ni sram, da takole letate za ubogim fantom. Domov pojdite, pa brž!

SESTRE: (jokajoče) »Pomagajte, pomagajte, saj nismo nič hudega hotele...«

PEPČEK: »Ha, ha, sestrice, kako da ne, gosko bi mi oskuble vsega perja, če ne bi bila uročena, da ste zdaj obsojene takole teči za mano, ha, ha, ha, prav vam bodi...«

PRIDIGAR: »Hej, me slišite smrklje, le počakajte, vam bom že pokazal! Ustavite se, ustavite se, čakaj, ko te zagrabim...ajoooj, bog mi pomagaj, saj sem se kar prilepil nanjo, kaj je zdaj to (sopihanje), počakajte, počakajte, ne morem tako hitro....(sopihanje)...

»Hej, hej, gospod trgovec, poglejte kaj počnejo z menoj, pomagajte mi, na pomoč, ne morem...(vedno bolj sopiha)...

Pepček se smeje...sestre jokajo.

TRGOVEC: »Ja, kaj pa imate tukaj, gospod pridigar, zakaj tečete za to mladino, mar ne veste, da je danes krst? Pojdite no nazaj v cerkev, ustavite se, ustavite se..počakajte, pomagal vam bom....«

PRIDIGAR: »Nee, neee, ne dotikajte se me! Joj, pustite no moj plašč, neeee, prilepili se boste...uf, uf, pa saj to ne more biti res...na, pa imamo še enega..«

Skupinsko sopihanje....

PRIPOVEDOVALEC: Ko so tako hiteli čez deželo, so prispeli do mesta, kateremu je vladal kralj, ki je bil zelo zelo zaskrbljen za svojo hči. Ta je bila namreč dan na dan tako žalostna, da bi se še kamen zjokal. Ni ga bilo človeka, ki bi jo spravil v smeh, pa magari vsaj malce, da bi vsaj kotičke ust obrnila navzgor. Ne. Princeska je bila z dneva v dan bolj žalostna, kralj pa vedno bolj obupan. Nazadje je razglasil, da tisti, ki jo spravi v smeh, jo lahko poroči.

Ko je to Pepčku prišlo na uho, je stekel na vso moč, tekel je mimo princese za sabo pa vlekel svojo smešno druščino. Ko je princeska videla nenavaden sprevod, je bruhnila v smeh in se ni in ni mogla več ustaviti. Krohotala se je tako zelo, da so se kralju zopet zasvetile oči in smejal se je skupaj z njo..

PEPČEK: »Tako, presvetli kralj. Jaz sem izpolnil svoj del naloge, zdaj ste na vrsti vi. Dajte mi svojo hčer za ženo.«

KRALJ: (sam pri sebi mrmra) »Ojoj, kaj sem storil? Temule naj jo dam? Hitro si moram nekaj izmisliti...khm, khm (se odkašlja, govori naglas) No, no, le počasi, takole se bova zmenila...če mi lahko pripelješ moža, ki bo izpil vse vino iz kraljevih kleti, potem bo tvoja. Drugače pa, paaazii se!«

PEPČEK: (obupano) »Edini, ki mi lahko pomaga, je sivobradi starec, le on bo vedel kam naj se obrnem.

ŽEJNI: (jok, obupovanje) »Jooooj, preeejooooj, joooj, kaj naj, kaj naj...«

PEPČEK: »Kaj pa ti je? Zakaj izgledaš tako usmiljenja vreden? Kaj se je zgodilo?«

ŽEJNI: » Kaj ne bom obupan. Tako strašno žejo čutim, da mi je prav nič ne more potešiti, spil sem že nekaj galon mrzle vode...tudi sod vina sem že spil, pa mi prav nič ne pogasi te strašne žeje..tako je, kot bi kapljica vode kanila na vroč, razbeljen kamen...«

PEPČEK: (veselo) » Jaz ti lahko pomagam! Pridi z menoj in odžejal se boš, to ti obljubim.«

Zvok goltanja tekočine. Na koncu dolg, zadovoljen vzdih...

ŽEJNI: (pijano, zadovoljno) »Na, hi hi hi, zzzdddejjj pa nissssmmm več žejnnn, hi hi hi..«

PEPČEK: »No, kralj. Dobim zdaj vašo hči za ženo, kako se bova zmenila?«

KRALJ: (sam pri sebi) »Mmmmm, grr, kaj naj storim s tem pepčkom? Mar bom dal svojo hči takemu prostaku za ženo? Ne, ne, nekaj boljšega se moram izmisliti...khm, khm, pobič, nisem še zadovoljen s tem, kar sem videl! Še ena naloga te čaka. Pripelji mi moža, ki lahko pospravi celo goro kruha! Bolje, da ga najdeš, drugaaačeeee.....

PEPČEK: »Joj, prejoj, tale kralj ima nemogoče zahteve, le kje naj najdem človeka, ki lahko toliko poje? Kam naj se obrnem? Nič, nazaj grem k drevesu, edini, ki mi lahko pomaga, je sivobradi mož....

Hoja....

Javkanje, jok...

PEPČEK: »Kaj pa vam je gospod, zakaj jočete in zakaj si tako močno zategujete pas, saj ne boste mogli dihati?«

LAČNI: »Joj, prejoj...tako zelo sem lačen. Pojedel sem že dvanajst piščancev, celega prašička, dvajset hlebcev kruha, na vse to pa še 27 buč, vrečo orehov in cel pladenj peciva, pa ne morem potešiti svoje lakote. Zategujem pas, ker je moj želodec tako zelo prazen, da komaj še živim. Umrl bom od lakote.«

PEPČEK: »He, he, pridi z mano, ne boš umrl, to ti obljubim, nahranil te bom.«

Kralj! Pripeljal sem človeka, ki bo pojedel vašo goro kruha. Dobim zdaj vašo hčer za ženo?«

Mlaskanje.

KRALJ: » Pa kaj je to? Le kje najde vse te čudake, ki so pripravljeni izpolniti moje nemogoče zahteve? Zdaj si moram izmisliti eno res dobro, da ga odženem. (naglas) Oooo, ne bo šlo še tako hitro. Pripelji mi ladjo, ki lahko pluje tako po morju kot po kopnem! In ne vračaj se brez, kajtiiii....«

PEPČEK: »Kaj pa hočem? Kraljeve želje je treba izpolniti, pa tudi oženil bi se rad čim prej. V gozd pojdem in še enkrat preizkusim srečo.«

Čarobni efekt.

STAREC: »Ponovno pozdravljen mladi mož. Jaz sem bil tisti, ki je poslal žejnega in lačnega. Pa tudi ladjo bom priskrbel. Vse to, ker si delil z mano svojo zadnjo hrano, ko sem bil lačen. Bil si dobrega srca in vse to ti bo sedaj povrnjeno.

Pepček je dobil svojo ladjo. Ko se je z njo vrnil pred kralja, ta ni bil preveč zadovoljen, toda tokrat se ni mogel več izogniti obljubi, ki jo je dal. Fantu je dal svojo hčer za ženo. Poroko so proslavili z velikim slavjem in ko je stari kralj umrl, je preprost fant iz drvarske družine podedoval celotno kraljestvo in srečno živel s svojo princeso do konca svojih dni.

Vse to zato, ker ni odrekel pomoči, ko jo je nekdo potreboval.

Različica strani: |